KLJUČNE ZGODBE V PROKREMELJSKIH DEZINFORMACIJAH
Značilnost prokremeljskih dezinformacij je njihovo ponavljanje. Ob vseh nezaslišanih trditvah prokremeljski mediji pogosto zvenijo kot pokvarjena plošča, ki se drži le peščice osnovnih sporočil za domače in mednarodno občinstvo. To ni naključje ali pomota, temveč načrt: zaradi ponavljanja laži zvenijo bolj verodostojno. Prokremeljski dezinformacijski mediji to dosežejo tako, da se držijo niza ponavljajočih se zgodb, ki delujejo kot predloge za posamezne zgodbe.
Zgodba je celovito sporočilo, ki se podaja z besedili, podobami, metaforami in drugimi sredstvi. Zgodbe pomagajo širiti sporočilo, ustvarjajo napetost in naredijo informacije privlačne. Lahko se kombinirajo in spreminjajo glede na aktualne dogodke in prevladujoča stališča. Nekatere od njih obstajajo že več sto let – različice zgodbe o »propadajočem Zahodu« so dokumentirane že od 19. stoletja. EUvsDisinfo je opredelil niz petih prevladujočih zgodb, ki jih uporabljajo prokremeljski dezinformacijski mediji, in ključne prvine kremeljskega pripovedovanja zgodb. Te ključne prokremeljske dezinformacijske zgodbe so bile uporabljene ob številnih priložnostih: pri poskusih vmešavanja v volitve, v času pandemije covida-19, pri prizadevanjih za upravičevanje neizzvane vojne v Ukrajini.
Ponujamo vam posodobljen pregled najpogostejših dezinformacijskih zgodb, ki se še vedno pojavljajo v ruskih in prokremeljskih dezinformacijskih medijih.
Prva ključna zgodba v prokremeljskih dezinformacijah: elite proti ljudstvu
Ideja o eliti, ki ni povezana z delovnim ljudstvom, je močno prisotna v politični zgodovini. Več politikov in političnih gibanj je trdilo, da so glas navadnega človeka, malega človeka, tihe večine proti skorumpirani in samovšečni kliki, v kateri so predstavniki političnih strank, korporacij in medijev. Ta zgodba ni izum Kremlja, vendar jo prokremeljski dezinformacijski mediji pogosto izkoriščajo.
Široka paleta grešnih kozlov
Ta zgodba je lahko zelo uspešna, saj ciljnemu občinstvu ponuja grešnega kozla, ki ga lahko krivi za vse pritožbe: bankirje, velike korporacije, Jude, oligarhe, muslimane, bruseljske birokrate in še bi lahko naštevali. Ruski dezinformacijski mediji so to zgodbo močno izkoriščali med pandemijo covida-19, ko so na primer trdili, da je Bill Gates izumil koronavirus ali pa je cepiva proti virusu uporabljal za vsaditev »mikročipov«.
Zgodba je močno povezana tudi z različnimi prepričanji o zarotah. Skupna značilnost je trditev o obstoju skrivnih elit: vladarjev v senci, marionetnih gospodarjev s sovražnimi nameni. V času pandemije se je izkazala za delujočo, učinkovito in udobno predlogo za proizvajalce dezinformacij. Spletna stran EUvsDisinfo vsebuje številne trditve o virusu, ki naj bi bil umetno narejen, in ukrepih za zajezitev njegovega širjenja, ki so le načini elit za uničevanje življenj navadnih ljudi.
Poleg pandemije je bila ta zgodba uporabljena tudi na predvečer referenduma o brexitu leta 2016, kot dokazujeta ta dva članka v Sputniku: »Grožnja evrokracije ogroža Evropo« in»Waffen-EU«.
Anglosasi in Ukrajina
Zgodba »elite proti ljudstvu« je bila uporabljena tudi v povezavi z ruskim vdorom v Ukrajino. Prokremeljski mediji so poskušali prikazati rusko invazijo kot »anglosaško« zaroto, ki je Slovane obrnila druge proti drugim.
V prokremeljskem jeziku se izraz »anglosaški« uporablja kot splošni izraz za očrnitev Zahoda, zlasti Združenega kraljestva in ZDA. Anglosasi naj bi bili premeteni in krvoločni ter naj bi snovali podle zarote za svetovno prevlado. Izraz se pogosto uporablja za oblikovanje prepričanj o zarotah in ima prvine »spopada civilizacij«, saj pomaga prikazati Zahod kot tistega »drugega« in krepi idejo, da Rusija pripada »drugačni civilizaciji«.
Torej, v Ukrajini so (anglosaške) elite proti (slovanskemu) ljudstvu, kot trdijo prokremeljski propagandisti: Anglosasi si za vsako ceno prizadevajo za konflikt z Rusijo, leta 2014 so organizirali državni udar, prikrit pod krinko demokratičnega protesta, Ukrajino želijo vplesti v vojno proti Slovanom ter jo uporabljajo kot protirusko oporišče in podobno.
Logično utemeljene laži
Zgodba o elitah proti ljudstvu ima dolgo, več kot stoletno zgodovino. Tisti, ki jo razširjajo, trdijo, da so glas razuma in zagovorniki v imenu državljanov, ki jim je bila odvzeta pravica, ter da govorijo resnico proti elitam, ki skušajo za vsako ceno skriti »resnico«.
»Resnica« se lahko nanaša na najrazličnejša vprašanja, vključno z vojno in mirom, migracijami, gospodarstvom, medtem ko so posamezne elite, ki so »krive« za prikrivanje resnice, strateško izbrane tako, da ustrezajo stiskam ciljnega občinstva. To zgodbo je dejansko mogoče prilagoditi in uporabiti za navidezno neskončno število perečih zadev: »Migracijsko krizo povzročajo velike korporacije, da bi dobile poceni delovno silo«; »Potegavščino o svetovnem segrevanju uporabljajo bankirji, da bi preusmerili pozornost javnosti od resničnih problemov«; »Globalne korporacije, predvsem proizvajalci orožja, so odgovorne za vojno v Ukrajini«.
Čeprav se na videz zdi, da ta zgodba simpatizira z navadnimi ljudmi, so njene korenine v resnici avtoritarne. Dokazi za utemeljitev trditev so redko navedeni, po načelih zarotniškega mišljenja pa se včasih kot dokaz uporabi sama odsotnost dokazov: »Poglejte, kako močne so elite, ki skrivajo vse sledi svoje zarote!« Za to zgodba je značilno, da se mora bralec zanašati izključno na besedo pripovedovalca: »Poznam resnico, verjemite mi!« Kot vse zgodbe, ki temeljijo na prepričanjih o zarotah, tudi ta od občinstva zahteva, da trditve sprejme na podlagi zaupanja in ne dejstev.
Več o elitah proti ljudstvu preberite tukaj. Več o Anglosasih preberite tukaj.
Druga ključna zgodba v prokremeljskih dezinformacijah: »ogrožene vrednote«
Zgodba o »ogroženih vrednotah« je prilagojena številnim temam in se, med drugim, običajno uporablja za zavračanje zahodnega odnosa do pravic žensk, etničnih in verskih manjšin ter skupin LGBTQI+ in drugih. Prokremeljski komentatorji se posmehujejo domnevnemu »moralnemu propadu« ali »izprijenemu odnosu« Zahoda. Nasprotno pa sta Rusija in pravoslavno krščanstvo resnična zagovornika tradicionalnih vrednot, kot je prikazano v tem uradnem ruskem promocijskem videoposnetku .
Po tej zgodbi »poženščeni Zahod« gnije pod udarom dekadence, feminizma in »politične korektnosti« ter vodi v propad svoje gospodarstvo, medtem ko Rusija uteleša tradicionalne očetovske vrednote. Ta zgodba je prikazana v karikaturi ruske državne tiskovne agencije RIA Novosti iz leta 2015, ki ponazarja očiten moralni razkroj Evrope: od Hitlerja, spolnih deviacij do prihodnosti steklih hijen.
Zamisel o propadajočem Zahodu, postavljenem nasproti Rusiji, »varuhinji« spodobnosti in morale, prihaja s samega vrha Kremlja. Po analizi Evropskega sveta za zunanje odnose je Putin že leta 2013 zavzel to držo in obsodil »evroatlantske« države zaradi njihove moralne dekadence in nemoralnosti.
Ko je govor o seksu …
Temu so prokremeljski mediji z veseljem sledili. Ruska državna radiotelevizija Sputnik je zahodno množično kulturo opisala kot »različne oblike pedofilije«. Prokremeljski mediji, ki delujejo v arabščini, so trdili, da poskuša Zahod uničiti temeljne vrednote, kot so tiste, povezane z državo in družino. V Armeniji so prokremeljski dezinformacijski mediji trdili, da Zahod »podtika« tuje moralne temelje, da bi spodkopal nacionalne identitete drugih držav. V tej zgodbi Kremlju ne le uspeva »ohranjati« osnovno spodobnost in vrednote, ampak jih tudi »brani« pred napadom nemoralnosti z Zahoda.
Po analizi Evropskega sveta za zunanje odnose:
»Eden od spretnih propagandnih trikov je bil okrepiti podobo zlobnega Zahoda z združitvijo socialnokonservativne in protizahodne drže. Na ta način so bili Zahod in zahodnjaki, homoseksualci, liberalci, sodobni umetniki in njihovi oboževalci, tisti, ki niso spoštovali ruske pravoslavne cerkve, in tisti, ki so si drznili dvomiti o neoporečni ruski zgodovini, predstavljeni kot eno ‘nedeljivo zlo’, ki ogroža Rusijo, njeno kulturo, vrednote in njeno nacionalno identiteto.«
Homofobija gre z roko v roki s trditvijo o zaščiti tradicionalnih vrednot, zato ni presenetljivo, da ruski državni mediji porabijo čas za smešenje na primer pravic spolnih manjšin, kot je prikazano v teh primerih. V zadnjem času so se prokremeljski mediji zatekli tudi k homofobnim motivom, ko so žalili ukrajinske vojake.
Prokremeljske strani so še posebej navdušene, ko lahko ubijejo dve muhi na mah: obtožujejo vsemogočno EU tiranskega ravnanja, ko posameznim državam nalaga, naj ukinejo ali uničijo svoje lastne vrednote. Tak primer je zmanipulirana in močno izkrivljena zgodba »Evropski parlament prepoveduje besedi mati in oče«.
Zdrava pamet
Dezinformacijske zgodbe, ki temeljijo na vrednotah, se običajno osredotočajo na ogrožene izraze, kot so »tradicija«, »spodobnost« in »zdrava pamet« – izrazi, ki imajo pozitivno konotacijo, vendar so le redko jasno opredeljeni.
Zgodba ustvarja okvir »mi proti njim«, ki nakazuje, da tiste, ki so zavezani tradicionalnim vrednotam, zdaj ogrožajo tisti, ki jim nasprotujejo in namesto tega skušajo vzpostaviti moralno propadlo distopijo. Ruski in prokremeljski dezinformacijski mediji so v času pred splošnimi volitvami na Švedskem leta 2018 spodbujali različne različice te zgodbe, kot si lahko ogledate tukaj in tukaj. V medijih v ruskem jeziku, kot je razvpita poročevalska agencija RIAFAN iz Sankt Peterburga, je jezik te zgodbe še posebej agresiven: »Kako je v državi zmagovite tolerance: geji in lezbijke izdajajo diktate, dogajajo se zatiranje moških in žensk, rusofobija in strah.«
V nasprotju z zahodnim pojmovanjem vrednot, ki daje prednost posameznikovim pravicam do osebne integritete, varnosti in svobode izražanja, ruski vrednostni sistem vključuje niz kolektivnih norm, ki naj bi jih spoštoval vsak posameznik.
Vendar se zgodba o ogroženih vrednotah vedno izraža s stališča domnevne moralne vzvišenosti, v kateri je tiha večina, zavezana spodobnosti in tradicionalizmu, ki jo napada liberalna »tiranija«. Ciljno občinstvo je povabljeno, naj se pridruži junaškim vrstam pod zastavo Kremlja, ki se pogumno borijo za družinske vrednote, tradicionalno krščanstvo in čistost.
Več o »ogroženih vrednotah« preberite tukaj.
Tretja ključna zgodba v prokremeljskih dezinformacijah: Izgubljena suverenost
Ruski in prokremeljski dezinformacijski viri radi trdijo, da nekatere države niso več resnično suverene. Leta 2015 je karikaturist za rusko državno tiskovno agencijo RIA Novosti to idejo ponazoril s sliko: Stric Sam povečuje plamen na plinskem štedilniku in sili Evropejce, da skačejo gor in dol, medtem ko zahtevajo sankcije proti Rusiji.
Izvirna ilustracija: RIA Novosti
Od takrat se je v prokremeljskih medijih razširilo še več primerov te zgodbe: na primer, da Ukrajini vladajo tujci in da baltske države v resnici niso države. Prokremeljski dezinformacijski mediji prav tako trdijo, da bosta Finska in Švedska z vstopom v Nato izgubili svojo suverenost in da delujeta pod tujim (ameriškim, Natovim) pritiskom. Dodatnih primerov za to zgodba je veliko: EU vodi Washington, Japonska je vazalna država, Nemčija je okupirano ozemlje, odločitev v Ukrajini ne sprejema njen predsednik, ampak ZDA in podobno.
Prokremeljski mediji za opredelitev držav, ki »niso suverene«, uporabljajo celo poseben besednjak: »limitrofe« ali obmejna ozemlja, ki zagotavljajo preživetje svojim gospodarjem in so jim podrejena. Poljska izdaja prokremeljskega propagandnega medija RuBaltica pojasnjuje:
»Obstajajo prave države, ki so sposobne izvajati vse državne funkcije, in geopolitične smeti ali izmišljene države, ki imajo formalne atribute državnosti, vendar niso prave države. Med te države spadajo tudi postsovjetske mejne države, ki ločujejo Rusijo od Zahoda. Psevdoelite teh držav se niso sposobne odzvati na noben resen zgodovinski izziv, kot so premagovanje migracijske krize, zaščita meje in boj proti epidemiji. Zahodno Evropo in Združene države Amerike nenehno prosijo za pomoč, ker same temu niso kos. Tem državam vladajo marionete – sposobne so le govoriti o ‘ustavitvi Rusije’ in glasovati za protiruske resolucije v EU in ZN.«
Zgodba o »izgubljeni suverenosti« je navsezadnje zgodba o odvzemu moči, katere cilj je spodkopati temelje demokracije. Zakaj bi bilo komu mar za demokratične procese in volitve, če njegovi državi vladajo močni tujci?
Nasprotno pa prokremeljski mediji trdijo, da je resnična suverenost mogoča le pod ruskim nadzorom.
Ni neodvisne politične volje ljudi
S zgodbo o »izgubljeni suverenosti« so tesno povezana prokremeljska dezinformacijska sporočila o tako imenovanih »barvnih revolucijah«. Ta sporočila trdijo, da družbene pretrese ali politične proteste orkestrirajo vplivni tujci (Zahoda) in nikoli niso pristen izraz aktivizma ali stisk državljanov. Primeri so številni in segajo v čas protestov Euromajdana v Ukrajini v letih 2013 in 2014, ko so prokremeljski mediji lažno obtoževali uradnike ZDA, da so uprizorili ljudske proteste.
Kremeljsko zavračanje neodvisne politične volje in teženj drugih narodov je arogantno in pogosto skriva imperialistični pristop do zadevnega naroda ali države. Ker Kremelj ne razume koncepta svobodne volje, se zateka k zarotniškemu razmišljanju: »Zakaj bi se kdo pri zdravi pameti želel oddaljiti od Rusije? To se lahko zgodi le zaradi manipulacije, ki jo vodijo Anglosasi.« Ni presenetljivo, da je po mnenju Kremlja tudi EU pod anglosaškim nadzorom.
Spodkopavanje ukrajinske državnosti
Namen zgodbe o »izgubljeni suverenosti« je spodkopati zaupanje v demokratične ustanove in na koncu uničiti njihove temelje. Poseben pomen je dobila tudi pri poskusih prokremeljskih medijev, da bi upravičili vojno nasilje proti Ukrajini. Zloglasen primer je bila, nekaj dni pred začetkom ruske invazije, Putinova trditev, da je »Ukrajino ustvaril Lenin« (trditev, ki je že krožila v prokremeljskem dezinformacijskem ekosistemu).
V okoliščinah Ukrajine je prokremeljska zgodba o »izgubljeni suverenosti« še bolj zlovešča in imperialistična. Ne zanika le ukrajinske državnosti, temveč tudi njen obstoj, saj trdi, da »država Ukrajina še nikoli ni obstajala«. Ta zgodba je bila skupaj z mitom o »nacistični Ukrajini« eden od osrednjih dezinformacijskih motivov, ki so opravičevali rusko neizzvano invazijo na Ukrajino. Sorodne dezinformacijske zgodbe vključujejo trditve, da so Ukrajinci, Rusi in Belorusi »en narod«, in številne trditve, da je Ukrajina na robu razpada.
Več o zgodbi o »izgubljeni suverenosti« preberite tukaj.
Četrta ključna zgodba v prokremeljskih dezinformacijah: skorajšnji propad
V aristotelski retoriki pojem kairos označuje občutek nujnosti ukrepanja. Večina govorcev uporablja ta koncept, ko zatrjuje: Ukrepajte zdaj, preden bo prepozno! V kontekstu prokremeljskih dezinformacij to funkcijo izpolnjuje zgodba o »skorajšnjem propadu«.
Ruski in prokremeljski dezinformacijski mediji to zgodbo redno uporabljajo. Primeri vključujejo: EU je tik pred propadom, ZDA propadajo, Nato razpada, vstop Ukrajine v EU bi izzval propad bloka in finančni sistem se sesuva.
Po mnenju kremeljske propagande ta domnevni kolaps pospešujejo tudi drugi dejavniki. Karikaturist agencije RIA Novosti na primer opisuje terorizem v Evropi kot smrtonosnega škorpijona, ki so si ga Evropejci nevede dali v žep.
Stara zgodba
Rusija že več kot stoletje napoveduje skorajšnji propad Evrope. Opisovanje Evrope ali držav članic EU, da so »na robu državljanske vojne«, je leta 2019 delovalo enako dobro kot leta 1919.
Ruski državni mediji svoje lokalno občinstvo hranijo s številnimi zgodbami o tem, kako grozno je življenje v EU: nemiri, nasilje, revščina, politični ekstremizem in podobno. Vse to zato, da bi pri gledalcih ustvarili občutek ugodja, da živijo znotraj Rusije, ki očitno ni na robu neizbežnega propada, kar je v očitnem nasprotju z razmerami drugje.
»Skorajšnji propad« je vztrajna zgodba, ki običajno dobro odmeva tako pri lokalnem kot mednarodnem ciljnem občinstvu, kljub temu da v EU ni bilo državljanske vojne in da Evropa ni propadla. Po številnih kazalnikih blok še naprej cveti.
Ciljne javnosti, ki se – upravičeno ali ne – že bojijo političnih in družbenih pretresov v svojih državah, so še posebej dovzetne za to zgodbo.
Tako ta zgodba še posebej dobro deluje v obdobjih resničnih političnih izzivov, kot so bili migracijska kriza jeseni 2015, pandemija in zdaj ruska invazija v Ukrajini.
Izvirna ilustracija: RIA Novosti
Zadnja bitka
Ogromen pritok migrantov v Evropo je bil zagotovo velik izziv za evropske vlade, vendar so ruski in prokremeljski mediji razmere prikazovali zelo pretirano in apokaliptično ter o krizi poročali, kot da gre za sistemski zlom. Sistem je seveda preživel nepoškodovan, vendar je podoba kolapsa v kremeljskem jeziku še vedno prisotna.
V zgodnjih obdobjih izbruha covida-19, marca 2020, je nacionalistični filozof Aleksandr Dugin užival v pričevanju o kolapsu zahodnih demokracij:
»Globalna kapitalistična družba je takoj propadla. Vsi tega še niso razumeli. Vendar bodo zelo kmalu. To pomeni, da se je sesula sama substanca liberalnega globalizma, svet pisarniških delavcev in lepotnih blogerjev, transseksualcev in podnebnih aktivistov, zagovornikov človekovih pravic in hipsterjev, migrantov in feministk.«
Ta način je bil viden tudi v ruskem in prokremeljskem poročanju o protestih rumenih jopičev v Franciji. Pravica do izražanja nezadovoljstva z vlado in politiko je sestavni del demokracije in državljani vseh evropskih držav imajo pravico do mirnih protestov. Gibanje rumenih jopičev in drugi podobni izrazi nezadovoljstva so del evropske demokratične tradicije. Ne dokazujejo razpada sistema, temveč njegovo sposobnost, da se preoblikuje in pomladi.
Kljub neuspešnemu prerokovanju se je prokremeljsko fantaziranje o skorajšnjem zlomu domnevnih nasprotnikov nadaljevalo tudi po ruski invaziji v Ukrajini. V dezinformacijah prokremeljskih medijev je vojna v Ukrajini le zahodna zvijača za odložitev »neizogibnega propada globalnega kapitalizma«.
Zgodba o »skorajšnjem zlomu« se včasih uporablja tudi za objokovanje domnevnega razpada evropskih moralnih vrednot in tradicij. Ruski in prokremeljski dezinformacijski mediji na primer redno opisujejo pravice otrok v Evropi kot napad na družinske vrednote. Njihov bistvo je: Evropa umira, ker je opustila vso spodobnost in moralo.
Vendar so poročila o smrti Evrope morda močno pretirana. Preživljanja burnih gospodarskih razmer, prebijanja skozi svetovno pandemijo ali udeležbe v razgretemu političnemu okolju ne bi smeli razumeti kot eksistencialni zlom.
Več o »skorajšnjem kolapsu« lahko preberete tukaj.
Peta ključna zgodba v prokremeljskih dezinformacijah: Hahaganda
Zadnja rešilna bilka pri dezinformacijah, običajno ob soočenju s prepričljivimi dokazi ali neizpodbitnimi argumenti, je norčevanje iz teme ali smešenje obravnavane teme.
Primer zastrupitve Skripala je odlična ponazoritev te strategije. Ruski in prokremeljski dezinformacijski mediji so še naprej poskušali poskus umora preglasiti s sarkazmom, da bi celotno tragedijo spremenili v eno veliko šalo. Podoben način je bil uporabljen v primeru poskusa atentata na Alekseja Navalnega, ko so prokremeljski mediji tekmovali v podajanju »zabavnih« zgodb o tem, kako bolje ubiti ruskega disidenta.
Metode »hahagande« vključujejo tudi uporabo različnih slabšalnih besed za omalovaževanje koncepta demokracije, demokratičnih postopkov in kandidatov.
Vladislav Surkov, pomočnik Kremlja, opisuje koncept demokracije kot »bitko z bastardi« in kot alternativo Evropi priporoča »razsvetljeno vladavino« Vladimirja Putina. Nekdanji ukrajinski predsednik Petro Porošenko je bil v prokremeljskih medijih skoraj ves čas zasmehovan, tako kot celoten ukrajinski volilni proces. Po mnenju ruskih državnih medijev volitve z več kandidati in brez očitnega izida veljajo za cirkus .
Tudi sedanji ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je bil v času svojega mandata deležen več kot poštenega deleža posmeha in poniževanja v prokremeljskih dezinformacijskih središčih. Med drugim naj bi mu vojaške nasvete dajal njegov devetletni sin, plesal naj bi po meri ZDA in domnevno tudi Turčije. Nobeno prokremeljsko orkestrirano poniževanje ne bi bilo popolno brez obveznih navezav na naciste in Sorosa.
Kremelj uporablja šale kot orožje
Kremelj šale in javno zasmehovanje, ki se uporabljajo kot orožje, tako podpira, da je državna tiskovna agencija RIA Novosti zaposlila dva šaljivca, zadolžena za lažne telefonske pogovore s politiki, aktivisti in odločevalci. S Kremljem povezani šaljivci se izdajajo za predstavnike ekipe Alekseja Navalnega, okoljske aktivistke Grete Thunberg in nedavno tudi za predsednika ukrajinske vlade, da bi iz sogovornika izvabili politično škodljivo izjavo.
Seveda so satira, humor in parodija sestavni deli javnega diskurza. Pravica do norčevanja iz politikov ali šale na račun birokratov so pomembne za vitalnost vsake demokracije.
Zato je ironično, da ruski in prokremeljski dezinformacijski mediji pogosto poskušajo svoje protizahodne laži in prevare skriti za tančico satire, češ da je to v okviru njihovih pravic do svobode govora. Hkrati pa agresivno zavračajo vsako satiro, ki je kritična do Kremlja ali spodkopava njegovo politično agendo. Primer te hinavščine je ruska prepoved britanske komedije iz leta 2018 Stalinova smrt.
Zasmehovanje in poniževanje
Natov center odličnosti StratCom je v svojem poročilu za leto 2017 pojasnil, kako ruski in prokremeljski dezinformacijski mediji uporabljajo humor za diskreditacijo zahodnih političnih voditeljev.
Ena od avtoric poročila, latvijska znanstvenica Solvita Denisa-Liepniece, je predlagala izraz »hahaganda« za to posebno vrsto dezinformacij, ki temeljijo na smešenju ustanov in politikov.
Groteskna značilnost hahagande je, da se je pred njo zelo težko braniti. Protesti nimajo smisla. Šala naj ne bi prenašala dejanskih informacij. »To je šala! Ali nimate humorja? Ali morate biti ves čas tako politično korektni?
Cilj hahagande ni prepričati občinstva o resničnosti določene šale, temveč s stalnim zasmehovanjem in poniževanjem spodkopati kredibilnost in verodostojnost določene tarče, na primer posameznika ali ustanove. Včasih se hahaganda sprevrže v resnično morbidno obliko, ko se prokremeljska dezinformacijska mašinerija odloči poskus političnega atentata spremeniti v smešnico.
Več o Hahagandi preberite tukaj.
Še ena ključna zgodba v prokremeljskih dezinformacijah: »nacisti«
Nacisti na Vzhodu in Zahodu, a večinoma v Ukrajini
Ruski mediji, ki jih nadzoruje država, že vrsto let trdijo, da različnim državam in entitetam vladajo nacisti ali da so prežete z nacistično ideologijo. V žargonu sta izraza »nacistični« in »fašistični« postala sinonima. Primeri so številni in dobro dokumentirani v podatkovni zbirki EUvsDisinfo od leta 2015: Moldaviji vladajo fašisti, prav tako baltskim državam in Poljski. Evropa »podpira« fašizem, prav tako pa tudi Evropski parlament. V govoru v Vladivostoku šest mesecev po ruski invaziji na Ukrajino je Putin celo domneval, da bi bil vodja zunanje politike EU, visoki predstavnik Josep Borrell, »na strani fašistov, če bi živel v 30. letih prejšnjega stoletja«, saj EU podpira fašiste v Kijevu.
Toda za Kremelj je Ukrajina – država, v kateri so milijoni umrli v boju proti nacizmu med drugo svetovno vojno, kjer je nacistična ideologija prepovedana in kjer trenutno vlada vnuk preživelega holokavst – najbolj »nacistična« med vsemi. Podatkovna zbirka EUvsDisinfo vsebuje skoraj 500 primerov prokremeljskih dezinformacijskih trditev o »nacistični/fašistični Ukrajini«. To je temelj kremeljske propagande vse od protestov Euromajdana v letih 2013 in 2014, ko je Kremelj poskušal proevropske proteste v Kijevu in pozneje širši prozahodni premik v zunanji politiki Ukrajine diskreditirati kot »nacistični državni udar«.
To pa zato, ker v kremeljski različici »nacisti« in »nacizem« nikakor niso povezani z dejansko zgodovino ali ideologijo nacionalsocializma ali fašizma niti s sodobnimi manifestacijami skrajno desničarskih idej. Pravzaprav je za »nacista« označen vsakdo, ki je sovražen Rusiji ali ideji »ruskega sveta« – geopolitičnemu projektu združitve rusko govorečega sveta pod okriljem Kremlja. Najprej in predvsem – Ukrajina.
Zamolčanje zgodovine in skrivanje stikov z nacisti
Vpliv zgodbe o »nacistih« za rusko občinstvo ni naključje. Kremelj jo je sistematično gradil več let. Z vidika Kremlja zgodovina ni nekaj, česar se je treba spominjati in preučevati, temveč nekaj, kar je treba upravljati. Tako je bil zgodovinski spomin spremenjen v orodje za uresničevanje geopolitičnih ambicij Kremlja.
Ruski mediji pod državnim nadzorom so skupaj s politiki – od Putina samega do zdaj že pokojnega desničarskega ekstremista Vladimirja Žirinovskega – dolga leta vsiljevali prepričanje, da se je le Sovjetska zveza resnično borila proti Hitlerjevemu režimu. Vsi drugi na Zahodu k temu niso zares prispevali, temveč so Hitlerju nekako zagotovili prostor. Z obtožbami proti Zahodu, obteženimi z zgodovino, je Rusija zgodovino uporabila kot orožje, podobno kot je kot orožje uporabila svoje medije ter energijo, izvoz hrane in trgovino v širšem pomenu.
Težko je razumeti, kako se to izkrivljeno dojemanje zgodovine sklada z dejstvom, da sta Sovjetska zveza in nacistična Nemčija od avgusta 1939 do julija 1941 sklenili pakt o nenapadanju – pakt Molotov-Ribbentrop, ki so ga spremljali tajni protokoli in pomembni trgovinski odnosi. Kot je dokumentiral zgodovinar Roger Moorhouse, to pomeni tretjino trajanja druge svetovne vojne, med katero je imel Hitlerjev nacistični režim proste roke in je svoj vojni stroj gradil s sovjetskim uvozom. Sovjetska zveza je pomembno pomagala pri usposabljanju Hitlerjevega sodobnega vojnega stroja ter nacistični Nemčiji zagotavljala ključne vire in gorivo.
Vendar je opozarjanje na ta dejstva, kaj šele na grozodejstva, ki jih je zagrešila Rdeča armada, vključno z okupacijo velikih delov Evrope, v Rusiji tabu. V Rusiji je »krnitev ugleda junaških dejanj Rdeče armade 1941–1945« že več let kaznivo dejanje. Od leta 2021 je zdaj kaznivo tudi »žaljenje vojnih veteranov«. Nevladna organizacija Memorial International, ki je dokumentirala represijo in kršitve človekovih pravic v času Stalinovega režima, je bila več let nadlegovana in nazadnje razpuščena le nekaj tednov pred rusko invazijo v Ukrajini.
Kremelj je utišal kritične raziskave zgodovinarjev in zadušil vsako svobodno razpravo. Kremelj je imel proste roke pri manipulaciji in instrumentalizaciji zgodovinskega spomina ter je spodbujal in si prilaščal občutke junaštva in nacionalnega ponosa, da bi se opredelil kot edina sila upora proti nacizmu zdaj, v zgodovini in v prihodnosti. Iz tega Kremelj še naprej jemlje svojo legitimnost v Rusiji in krepi svoje neoimperialne ambicije v tujini. Invazija v Ukrajini, ki jo je Putin zloglasno poskušal upravičiti kot »de-nacifikacijo«, je najbolj skrajen primer tega.
Zdaj – vsepovsod bojni krik proti nacistom
Kremelj je »boj proti nacizmu« uporabil kot bojni krik v Ukrajini z vsemi grozljivimi posledicami. V mesecih pred invazijo se je v ruskih medijih, ki jih nadzoruje država, razmahnilo prikazovanje Ukrajine kot »nacistične države«.
To je bil signal za njene povezane članice in subjekte, da so od tega trenutka naprej dovoljena vsa sredstva, saj upravičujejo končni cilj nove zmage nad »nacizmom« – tokrat v Ukrajini. Tako so kremeljski propagandisti poizkušali upravičiti ruska grozodejstva v Ukrajini, ki jih niso mogli zanikati, vključno z bombardiranjem porodnišnice v Mariupolu. To utemeljitev bomo verjetno še videli, ko se bo pokazala celotna slika ruskih grozodejstev pod ruskim nadzorom v regiji Harkov.
Nacisti = odvzem človeških lastnosti Ukrajincem
Že tako je slabo, da se zgodovina uporablja kot orožje, vendar je Kremelj naredil še korak naprej. Zgodbo o »nacistih« je uporabil za odvzem človeških lastnosti Ukrajincem. Retorika, ki spodbuja genocid nad vsem ukrajinskim, se je z obrobja preselila v ruski mainstream, na primer v rusko tiskovno agencijo RIA Novosti, ki jo nadzira država. Posledica tega je večja brutalnost na bojišču in proti civilistom.
Zaradi neuspeha na bojišču Kremelj in njegovi propagandisti pozivajo ne le k odstranitvi »nacistične hunte« v Kijevu, ampak tudi k obsežni »denacifikaciji« Ukrajine, ki naj bi trajala več generacij. Kremelj je v hipu razširil krog »nacistov« z ukrajinskih oblasti na celotno prebivalstvo in vse, ki podpirajo Ukrajino. Ker Ukrajina še naprej osvobaja zasedena ozemlja, se retorika na ruski strani zaostruje in postaja vse bolj skrajna. V zadnjih dneh so vidni ruski glasovi pozivali, naj se 20 milijonov Ukrajincev potisnejo z njihovih domov, uničijo regija za regijo v Ukrajini ter civilna in kritična infrastruktura – ter predlagali, da so zakoni o oboroženih spopadih le priporočila in ne bi smeli omejevati totalne vojne.
Ali lahko obstaja svet brez nacistov?
Ali lahko obstaja svet, Ukrajina, kjer Kremelj in prevladujoči sloji v Rusiji NE označujejo ukrajinskih voditeljev za naciste?
To vprašanje je pomembno z vidika zdajšnje intenzivne razprave v Rusiji, tudi v vodilnih krogih, o neuspehih ruskih oboroženih sil v okolici Harkova in Hersona. Nekaj glasov, ki jim je bilo dovoljeno govoriti na ključni, s Kremljem povezani televiziji, se začenja spraševati, ali je učinkovito še naprej zanikati, da Ukrajinci obstajajo kot ljudje in narod. To označevanje Ukrajincev lahko dosega nasprotne učinke. Vendar pa večina, vključno s Putinom, še vedno vse označuje z nacisti. Za zdaj.
Če želite izvedeti več o tem, si oglejte tudi naš članek iz leta 2017: »Nazi east, Nazi west, Nazi over the cuckoo’s nest« (»Nacistični vzhod, nacistični zahod, nacistična poblaznelost«) in pregled kremeljskih poskusov zgodovinskega revizionizma: In the shadow of revised history (V senci revidirane zgodovine).