Nakladanje, šumni osvajalec informacijskega prostora

Leta 2018 smo pisali o posebni vrsti prokremeljskih medijskih vsebin, o infošumu (infoshum).

Beseda infošum (infoshum) ima korenine v mednarodno znanem izrazu “beli šum” (white noise), tj. naključni šum in šum brez pomena, ali drugače znanem kot “informacijski šum” (info-noise). Je siva cona med informacijami in dezinformacijami. Imamo dokaze, da ga aktivno spodbujajo prokremeljski mediji.

Pomemben pojem, ki nam pomaga razumeti infošum, je “nakladanje” (bullshit).

Zanimivo je, da dejansko obstaja teorija o nakladanju (odpre se v novem zavihku), ki vpliva na dezinformacije.

To teorijo je v knjigi “On Bullshit ” (“O nakladanju”) predstavil filozof Harry Frankfurt (odpre se v novem zavihku). Prve vrstice so:

“Ena od glavnih značilnosti naše kulture je veliko nakladanja. Vsi to vedo.”

Po besedah Frankfurta je nakladanje govor, katerega namen je prepričevanje brez kakršne koli skrbi glede resnice. To pomanjkanje skrbi razlikuje nakladača od lažnivca. Nakladač je bolj radikalen.

Lažnivec pozna resnico in ga skrbi zaradi nje ter jo prav zato poskuša prikriti. Nakladaču pa je vseeno, ali govori resnico ali laž. Osredotoča se izključno na prepričevanje.

Frankfurt ne trdi, da je v družbi (odpre se v novem zavihku) več nakladanja (odpre se v novem zavihku) kot v preteklosti. Pojasnjuje, da so se povečale vse oblike komunikacije (odpre se v novem zavihku), kar je privedlo do bolj opaznega nakladanja.

Razmislite o tem. Frankfurt je knjigo izdal leta 2005. Že takrat je pisal o povečanju nakladanja. Vendar je bilo to leta pred spektakularnim vzponom družbenih medijev. Leta 2005 so največ vredna podjetja na svetu še vedno upravljala nafto in denar namesto z informacij, Facebook pa je imel slabih 6 milijonov prijateljev, večinoma ameriških študentov.

Če se pomaknemo v leto 2020, je nakladanje postalo veliko bolj temačno, kot je morda napovedal celo Frankfurt. Včasih se zdi, da se naše demokracije utapljajo v nakladanju. Na žalost naša podatkovna zbirka zajema kar nekaj nakladanja.

Nedavni ekstravagantni primer je slikanje Dancev kot zoofilov.

Aleksej Žuravljov (odpre se v novem zavihku), poslanec v ruski dumi, je izjavil (odpre se v novem zavihku), da so na Danskem odprli prostore za zoofile, kamor lahko greš in “posiliš želvo”. To se ujema s prejšnjimi zgodbami, v katerih so bili Danci prikazani kot zoofili. Prav tako se ujema s širšo zgodbo o moralnem propadu Zahoda.

Primerov je še več. Kaj naj si mislimo o “trditvi ruske televizije, da lahko homoseksualni pari na sejmu v Bruslju kupijo dejanskega otroka” ali o trditvi, da je “Svet Evrope poskušal moške in ženske ruske delegacije razdeliti na šest spolov”?

Zasedanje informacijskega prostora

Zakaj bi nekdo širil nakladanje? Končni cilj je zasesti informacijski prostor.

Kot smo opozorili februarja, je ruski inštitut za strateške študije, možganski trust, ki ga financira Kremelj, objavil esej z naslovom “Varovanje informacij za namene zunanje politike v kontekstu digitalne resničnosti“. V njem je bilo navedeno, da:

“Preventivno oblikovana zgodba, ki ustreza nacionalnim interesom države, lahko bistveno zmanjša vpliv dejavnosti tujih sil v informacijskem prostoru, saj te praviloma poskušajo zasesti “praznine” [v toku informacij].”

Ta strategija kaže na prizadevanje, da bi odvrnili pozornost od določene resnice. Zato je tisti, ki uporablja to strategijo, lažnivec, in ne nakladač.

Vendar pa imata taktični lažnivec in nakladač enak način razmišljanja. Glavni cilj je preplaviti informacijski sistem, vsebina je drugotnega pomena.

S tega vidika so tudi lažne informacije, ki se ne zdijo neposredno škodljive, nevarne, ker zasedajo prostor in škodujejo splošnim pogojem za ugotavljanje resnice.

V zvezi s tem je zgovoren podatek, da v Rusiji skoraj polovico vseh političnih pogovorov na Twitterju opravijo boti (odpre se v novem zavihku).

Raziskovalci so dokazali, da to velja tudi za covid-19. Pregledali so več kot 200 milijonov tvitov, povezanih z virusom, po vsem svetu in ugotovili, da so od januarja približno 45 % (odpre se v novem zavihku) tvitov poslali računi, ki se bolj kot ljudje obnašajo kot računalniški roboti.

Leta 2018 je Facebook izbrisal (odpre se v novem zavihku) 835 milijonov lažnih računov – to je skoraj deset odstotkov svetovnega prebivalstva.

Steve Bannon je nekoč zloglasno izjavil: “Demokrati niso pomembni. Resnična opozicija so mediji. Lotimo se jih lahko tako, da območje preplavimo s sranjem.”

Preverljivost nakladanja

Če želite preplaviti informacijski sistem, je nakladanje dobro orodje, saj ga je morda težje preveriti kot laž.

Znani filozof Karl Popper je to poimenoval preverljivost (falsifiability): lastnost trditve, ki omogoča dokazati, da je napačna.

Na primer, trditev “vsi labodi so beli” je preverljiva. Da trditev ovržete, je potreben samo en črn labod.

Medtem ko je trditev “to človeško dejanje je nesebično” trditev, ki je ni mogoče preveriti. To pa zato, ker nimamo instrumentov, ki bi nam omogočili odločitev, ali neko dejanje temelji na lastnem interesu ali ne.

Enako to deluje v zvezi z dezinformacijami.

Če na primer objavite zgodbo, da je po trditvah BBC letalo MH17 sestrelilo ukrajinsko bojno letalo, je to zlahka ovreči. Dokumentarec je bil očitno napačno predstavljen.

Bolj zahtevno pa postane, če želite ovreči naslednjo trditev: George Soros je gonilna sila tajne družbe, ki podpira barvne revolucije, njihov skriti namen pa je zrušiti vse nacionalne države, da bi naredili prostor za svetovno vlado.

Tega ni nikoli mogoče popolnoma ovreči. Vendar to še ne pomeni, da je to res. Prej kaže na to, da imamo opravka z nakladanjem. In kot vemo, nakladanje ni nedolžno.

Toda, počakajte trenutek, ali ni čudno naključje, da je bil Soros učenec Karla Popperja?!?!? Zares zelo nenavadno …