Razkritih trinajst mitov o ruski vojni proti Ukrajini

Na Zahodu verjamejo, da številka trinajst prinaša nesrečo. Zato je morda prav, da smo posodobili svoj prejšnji seznam najbolj znanih ruskih mitov in dvanajstim mitom dodali še trinajstega.

Zakaj smo povečali število mitov? Združili smo nekaj že prej odkritih prokremeljskih narativov z dezinformacijami, uperjenih proti Ukrajini. Hkrati smo iz skupine zgodb ‘Ukrajina je hudobna/nacistična’ vzeli dva narativa, v katerih zatrjujejo, da Ukrajina izgublja vojno in da sploh ne obstaja. Če se vam ta stavek zdi nesmiseln, dobrodošli v svetu prokremeljskih dezinformacij.

Spodaj boste našli še veliko zimzelenih zgodb. Za Kremelj je ponavljanje običajen modus operandi, zato ne bodite presenečeni, če nekatere narative z dezinformacijami in mite že poznate – veliko smo jih namreč razkrili že lani.

Tokrat pa smo teh 13 mitov razvrstili v tri širše metanarative z ruskimi dezinformacijami. V prvi skupini so opisani miti od ena do štiri, ki Ukrajino, Ukrajince in ukrajinskost označujejo za hudobne in protiruske. Drugo skupino sestavljajo miti od pet do devet, ki Zahod predstavljajo kot odločnega, a tudi nenavadno nesposobnega sovražnika Rusije.

Tretja skupina vključuje mite od deset do trinajst, ki Rusijo prikazujejo kot boljšo od Zahoda in Ukrajine skupaj. Kremelj pravi, da je Rusija preprosto boljša – močnejša, bolj legitimna in ima boljše orožje. Ruski nacionalisti trdijo tudi, da je Rusija moralno superiorna, saj je Evropa sprevržena.

Prvi mit: Ukrajina že leta poskuša izvajati genocid nad rusko govorečimi prebivalci Donbasa in Rusija je posredovala samo zato, da bi zaščitila svoje ljudi. Ukrajina izvaja tudi operacije pod lažno zastavo in uprizarja grozodejstva, za katera nato obtožuje Rusijo.

Da bi Rusijo zaščitili pred obtožbami genocida, kremeljski propagandisti pogosto njene zločine prenesejo na njene žrtve ali le širijo povsem neutemeljene obtožbe. Torej obtožujejo Ukrajino brez dokazov o poskusu izvedbe genocida nad rusko govorečimi v Ukrajini in pri tem pogosto uporabijo izmišljene zgodbe. Narativ o genocidu je sestavni del kampanje prokremeljskih dezinformacij, s katero želijo upravičiti rusko agresijo.

Nobenega dokaza ni, da naj bi ukrajinske oblasti v Donbasu ali kjer koli drugje v Ukrajini preganjale pripadnike katere koli narodne skupnosti, vključno z rusko skupnostjo ali rusko govorečimi, še manj pa, da naj bi jim grozilo uničenje na podlagi narodnosti, etnične ali kulturne pripadnosti.

Gore dokazov pa ruske vojaške sile neposredno povezujejo z vojnimi zločini v Buči, Irpinu, Mariupolu in drugih krajih. Združeni narodi so izdali poročilo, v katerem so navedeni dokazi vojnih zločinov, ki so jih zagrešile ruske oblasti, vključno z deportacijo otrok, mučenjem in posilstvom.

Številni neodvisni preverjevalci dejstev in mediji so zavrnili ruske trditve, da so ukrajinske oblasti nekako uprizorile ruske vojne zločine, še posebej v Buči.

Drugi mit: Ukrajina izgublja, njeno vodstvo je obupano in zlom njenih vojaških sil je neizogiben. Poleg tega je Ukrajina tako zelo obupana, da napada civilno jedrsko infrastrukturo in razvija ‘umazano bombo’.

Uspeh ukrajinske protiofenzive leta 2023 je bil zanemarljiv. Dejansko je Ukrajina od ruskega napada 24. februarja 2022 pridobila nazaj približno polovico ozemlja, ki ga je Rusija okupirala februarja 2022. Morda se zdi, da je trenutno stanje na bojišču v pat položaju, vendar Ukrajina še naprej dosega izjemne zmage v Črnem morju.

Uspeh Ukrajine pri zaustavljanju obsežne, nezakonite in neizzvane ruske invazije ostaja več kot zgolj navdihujoč. Država ni tik pred političnim ali vojaškim zlomom, tudi ko včasih mednarodna podpora Ukrajini ni tako hitra in učinkovita, kot bi lahko bila.

Nobenega dokaza ni, ki bi podpiral ruske trditve, da Kijev mobilizira otroke, ženske ali starejše za boj na fronti ali da predsednik Volodimir Zelenski namenoma pošilja ukrajinske vojake v smrt. Dokazi kažejo ravno nasprotno: da ruski generali pošiljajo svoje vojake, od katerih so jih veliko dobili z novačenjem v zaporih, v množične samomorilske napade.

Mit o ukrajinskih jedrskih ambicijah ali ‘umazanih bombah’ je čista izmišljotina in ustrahovanje ljudi z jedrskim orožjem. Ukrajina je že od leta 1994, ko je podpisala memorandum iz Budimpešte, država brez jedrskega orožja. Je med maloštevilnimi državami na svetu, ki so opustile jedrsko orožje, potem ko je uničila orožje, ki ga je podedovala od Sovjetske zveze. Rusija na drugi strani je brez pomislekov prekršila zavezo, ki jo je dala s podpisom mednarodne pogodbe, v kateri je potrdila, da bo spoštovala neodvisnost, suverenost in meje Ukrajine.

Kremelj tudi zelo hitro uporabi jedrske narative, da zvali krivdo na druge, ne tako zelo prikrito grozi ali se zateče k jedrskemu izsiljevanju v podporo svoji agresiji. Ustvarjanje podobe živali, ki je stisnjena v kot, vendar ima jedrsko orožje (kot vedno poudarjajo prokremeljski demagogi), koristi Kremlju.

Rusija kot izgovor za še večjo eskalacijo Ukrajino obtožuje, da razvija ‘umazano bombo’. Ukrajina je Mednarodno agencijo za jedrsko energijo (IAEA) povabila, da preišče lokacije, za katere Rusija pravi, da tam Ukrajina razvija umazano bombo. IAEA ni našla nobenih dokazov, da Ukrajina razvija jedrske snovi.

Prav tako so neutemeljene trditve, da Ukrajina namenoma uničuje svojo civilno jedrsko infrastrukturo. Dejansko so Ukrajina in Združene države vedno znova poskušale zmanjšati napetosti glede jedrske elektrarne v Zaporožju. Rusija je izvedla več lahkomiselnih dejanj, katerih tarča je bila ta elektrarna. Na območje elektrarne je namestila vojaško opremo in vojake, z območja okoli elektrarne izvajala raketne napade, dejansko prevzela nadzor nad objektom ter večkrat prekinila glavno povezavo elektrarne z električnim omrežjem. IAEA ni potrdila, da bi Ukrajina kadar koli bombardirala ali napadla jedrsko elektrarno, bodisi preden jo je Kremelj obtožil takšnih dejanj bodisi potem.

Tretji mit: Ukrajina kot država ne obstaja. Njen narod se je na referendumih odločil za vrnitev k Rusiji.

Zanikanje državnosti in suverenosti Ukrajine je še en narativ z dezinformacijami, ki ga prokremeljski strokovnjaki širijo že leta. Sam predsednik Putin je pogosto sprevračal zgodovino, ko je zatrjeval, da Ukrajina ni obstajala, vse dokler je niso ustanovili boljševiki. Ampak Ukrajina je suverena država, ki ima svojo identiteto in dolgo zgodovino.

Kot smo že navedli zgoraj, je Rusija s podpisom memoranduma iz Budimpešte leta1994 priznala ozemlje in suverenost Ukrajine ter se zavezala, da ju bo spoštovala. Vse od takrat vodstvo v Kremlju brezobzirno krši memorandum in hkrati cinično laže o vsebini memoranduma ter domnevnih ukrajinskih kršitvah memoranduma. Rusija tudi uporablja lažne referendume na zasedenih ozemljih, da upraviči svoje zanikanje memoranduma, medtem ko nezakonito zaseda nova območja.

Če povzamemo, je Kremelj storil vse, kar je lahko, da bi spodkopal ukrajinsko državnost. Glede na okoliščine je odločenost Ukrajincev, da ohranijo svojo državo in identiteto, še toliko bolj prepričljiva.

Četrti mit: ‘Ukrajinci’ v resnici ne obstajajo, ker so dejansko Rusi. Njihovi nacistični voditelji in zahodni uzurpatorji so jim oprali možgane, tako da zdaj mislijo, da so Ukrajinci.

Ukrajinci, ki v jarkih branijo svojo domovino pred ruskimi napadi, zelo dobro vedo, kdo so. Vedo, kdo jih napada, kdo se jim pomaga braniti in kaj branijo.

Ne glede na to kremeljski propagandisti, vključno s samim Putinom, pogosto razglašajo nenavadno trditev, da so Ukrajinci in Rusi en narod, ki bi se moral združiti, pa čeprav pod Putinovim nežnim in ljubečim pogledom. V tej alternativni resničnosti tako imenovani Ukrajinci trpijo zaradi lažnega prepričanja, ki jim ga je vcepil Zahod in jih tako ločil od njihove prave ruske identitete. Po tej na glavo obrnjeni logiki Rusija pravzaprav rešuje Ukrajino, ko jo vključuje nazaj v ruski svet.

Vedno je težko druge prepričati, da bolje poznaš njihove interese kakor oni sami. Še težje jih je prepričati, da jih poskušaš rešiti tako, da jih bombardiraš. Seveda imajo Ukrajinci in Rusi veliko skupne zgodovine in kulture. Najbolj ironično pa je, da je Putin s svojim nezakonitim napadom Ukrajince prisilil v vojno za neodvisnost, s čimer se bo njihova edinstvena ukrajinska identiteta nedvomno samo še okrepila, namesto da bi postala šibkejša.

Peti mit: Zahod in zlasti Združene države so začeli vojno v Ukrajini. Moskva ni imela druge izbire, kakor da se brani. Zdaj se bori proti združeni moči ‘kolektivnega Zahoda’, ki upa, da bo z vojno Rusijo oslabil ali uničil. Vojaška pomoč Zahoda le še podaljšuje trpljenje Ukrajine.

Vojna v polnem obsegu se je začela, ko je 24. februarja 2022 Rusija napadla Ukrajino. Lažna trditev, da je agresor Zahod, ki deluje prek Ukrajine, je klasična taktika dezinformiranja, da bi Rusijo prikazali kot žrtev vojne, za katero se je sama odločila. Čeprav je ta narativ povsem očitno absurden, je za vse bolj izolirano informacijsko okolje v Rusiji poziv k mobilizaciji javne podpore avtoritarnim politikam Kremlja.

Rusija se tudi ne bojuje proti ‘kolektivnemu Zahodu’. Prokremeljski strokovnjaki ta narativ uporabijo vedno, ko Ukrajina od svojih zahodnih partneric prejme vojaško podporo ali ko Rusija izgublja nadzor na začasno zasedenem ukrajinskem ozemlju. Evropska unija, Združene države in številne članice Nata Ukrajini zagotavljajo vojaško pomoč, da ji pomagajo odbijati neizzvane ruske napade, vendar ne sodelujejo v bojih. Zahod noče uničiti Rusije. Želi, da Rusija neha poskušati uničiti Ukrajino.

Šesti mit: Združene države financirajo tajne programe za razvoj biološkega orožja v laboratorijih v Ukrajini in drugje.

Izmišljene zgodbe o skritih bioloških laboratorijih Združenih držav so klasični primer teorije zarote v povezavi s taktiko ustrahovanja, s čimer Kremelj pogosto poskuša odvrniti pozornost in povzročiti zmedo. Ekosistem prokremeljskih dezinformacij, ki so ga najprej uporabljali za oviranje ameriško-ukrajinskega partnerstva za zmanjšanje bioloških groženj, je recikliral staro dezinformacijsko kampanjo, da bi upravičil ruski neizzvani napad na Ukrajino.

Prokremeljske dezinformacije skušajo zabrisati mejo med biološkim orožjem in biološkimi raziskavami, sejati strah in hkrati diskreditirati Ukrajino. Ugledni viri, vključno z visoko predstavnico ZN za razorožitev Izumi Nakamitsu, vedno znova ovržejo trditve, da se biološki laboratoriji v Ukrajini, ki jih financirajo Združene države, uporabljajo v vojaške namene.

Sedmi mit: Zahodne sankcije proti Rusiji so nezakonite, rušijo trdnost svetovnega gospodarstva in zvišujejo življenjske stroške navadnih državljanov po vsem svetu. Zaradi sankcij, ki kot bumerang zadenejo evropska gospodarstva, je Rusija močnejša. Državljani Evropske unije protestirajo proti sankcijam in voditeljem, ki so jih potrdili.

Prokremeljske dezinformacije o sankcijah Evropske unije in Zahoda so splet protislovij. Sankcije so nekako nezakonita oblika prisile, ki povzroča nestanovitnost, a tudi ne delujejo in celo krepijo moč Rusije. Ta narativ z dezinformaicjami zmanjšuje učinek sankcij za domače občinstvo v Rusiji in ustvarja lažni vtis, da propada Evropska unija. Na mednarodni ravni želi Kremelj širiti neutemeljeni strah, da imajo zahodni ukrepi proti Rusiji negativne posledice za ves svet.

Vse sankcije Evropske unije v celoti spoštujejo mednarodno pravo. Zaradi sankcij ima Rusija manj sredstev za financiranje vojne in nabavo ključnih delov za svojo vojaško industrijo.

V začetku leta 2024 je ruski zvezni državni statistični urad Rosstat poročal, da je rusko gospodarstvo v letu 2023 zraslo za več kot tri odstotke. Vendar številni ekonomisti menijo, da ruski gospodarski podatki niso dovolj pregledni in zanesljivi, nekateri tudi ocenjujejo, da so statistični podatki izkrivljeni.

Tudi če štejemo ruske podatke za točne, so navidezno pozitivni makroekonomski podatki države v veliki meri posledica njenega prehoda na vojno gospodarstvo. Ta prehod je osredotočen predvsem na industrijsko proizvodnjo vojaške opreme za napad na Ukrajino, katere velik del je nato uničen ali porabljen na bojišču, zaradi česar so zanemarjeni drugi gospodarski sektorji. Neposredne tuje naložbe so se tako zmanjšale, da so zanemarljive.

Po podatkih Inštituta za gospodarstva v vzponu pri Bank of Finland Rusija vedno težje ohranja svojo trenutno stopnjo rasti bruto domačega proizvoda, ker je njeno okrevanje odvisno od panog, povezanih z vojno. Nenehno povečevanje javne porabe je nevzdržno in vojaška industrija se, kot poročajo, že spopada z omejenimi zmogljivostmi. Trenutna osredotočenost na vojaško proizvodnjo preusmerja vire iz ruske civilne industrije, zaradi česar se Rusija težje zanaša na panoge, ki so običajno hrbtenica naprednih gospodarstev in zagotavljajo dolgoročno rast. Poleg tega so ruski vojaški izdatki zelo visoki. Na primer, en večji raketni napad na Ukrajino 2. januarja 2024 je Rusijo stal okoli 620 milijonov evrov.

Hkrati se je vrednost rublja precej zmanjšala. Inflacija strmo narašča in kažejo se znaki pregrevanja gospodarstva. Posledično vse več ruskih državljanov v vsakdanjem življenju občuti finančno breme vojne.

Osmi mit: Evropa je šibka in razdeljena. Evropska unija in njeni voditelji so ameriške lutke. Posledica sankcij Evropske unije sta svetovno pomanjkanje hrane, ker so ruski kmetijski proizvodi prepovedani, in energetska kriza, ker je prepovedan uvoz ruske nafte in plina.

Prokremeljski mediji redno prikazujejo evropske države kot lutke ali vazale Združenih držav in Nata, da bi jih ponižale. Glej našo analizo trditev Kremlja o izgubljeni suverenosti Evropske unije. Februarja 2024 je domnevno šibka in razdeljena Evropska unija pokazala politično voljo ter potrdila instrument za Ukrajino v vrednosti 50 milijard evrov, namenjen za financiranje okrevanja Ukrajine.

Evropska unija ni sovražnica Rusije. Vendar je ruski neizzvani in neupravičeni obsežni napad na Ukrajino močno vplival na njune dvostranske odnose. Evropski svet je sprejel 12 svežnjev sankcij proti Rusiji in Belorusiji. Cilj teh omejitev, ki so posebej usmerjene proti politični, vojaški in gospodarski eliti, odgovorni za napad, je oslabiti rusko zmožnost financiranja vojne. Z uvedbo sankcij proti Rusiji želi Evropska unija Kremlju poslati močno sporočilo o odločnosti in enotnosti ter zmanjšati sposobnost Rusije za vojno.

Glede mednarodnega učinka sankcij Evropske unije, te vključujejo pomembne izjeme. Izrecno izključujejo dobavo hrane in gnojil. Glavni vzrok rasti cen energije niso bile sankcije, temveč ruski napad na Ukrajino leta 2022.

Deveti mit: Evropske države nujno potrebujejo rusko nafto in plin ter bodo brez njiju na koncu propadle.

Kremelj že dolgo uporablja energijo kot orožje v svojih zunanjih odnosih, sestavni del te taktike so tudi dezinformacije. Tokrat se je ruski poskus ustrahovanja Evropske unije s prekinitvijo dobave plina Kremlju spektakularno izjalovil, ko Evropa pozimi ni zmrzovala. Ko je Rusija od Evrope zahtevala, da izbere Ukrajino ali ruski vir energije, je bil evropski odgovor nedvoumen: Ukrajina.

Evropska unija in njene države članice so hitro sprejele številne protiukrepe za povečanje energetske varnosti, kot sta načrta REPowerEU in Varčevanje s plinom za varno zimo, ki vključuje prostovoljno zmanjšanje povpraševanja po zemeljskem plinu za 15 %. Podzemna skladišča plina v Evropski uniji so bila polna. Februarja 2024 so bila napolnjena več kot 80-odstotno. Evropa je tudi diverzificirala uvoz plina in se izognila izsiljevanju Rusije z energijo.

Prokremeljske dezinformacije skušajo razdreti čezatlantsko enotnost, tako da prikazujejo lažno sliko o izgubljeni suverenosti Evropske unije. Mediji so navajali, da so si Združene države podredile Evropsko unijo in v svojo korist izrabile pretrese na svetovnih energetskih trgih. Vendar energetska politika Evropske unije temelji na diverzifikaciji oskrbe z energijo. S preprečevanjem monopolizacije in večjo konkurenco na energetskem trgu pomaga krepiti evropsko energetsko varnost.

Deseti mit: Rusija bo zagotovo premagala Ukrajino. Ukrajina in Zahod naj se s tem sprijaznita in nehata zavračati mirovna pogajanja. Svet bolj podpira Rusijo kakor Zahod ali Ukrajino.

Odkar je Rusija začela tridnevno vojno, Ukrajina uspešno zaustavlja napredovanje napadalcev, prevzela je pobudo in osvobodila precej ozemlja, ki je bilo prej pod začasnim nadzorom ruske vojske. Ukrajinske sile so tudi močno načele ruske vojaške zmogljivosti.

Vztrajnost Ukrajine v boju proti močni agresiji nam je pokazala pravi pomen neomajne vzdržljivosti. Zahodna vojaška podpora Ukrajini vsak dan spreminja razmere na bojišču in pomaga Ukrajini uresničevati njeno pravico do samoobrambe, ki je zapisana v Ustanovni listini Združenih narodov.

Ruski predlogi za prekinitev ognja ali mirovna pogajanja niso iskreni, ampak le piarovske poteze. Če jih natančno analiziramo, razkrivajo ruske imperialistične zahteve, naj se Ukrajina vda in odreče še večjemu delu svojega ozemlja in suverenosti.

Prava pot do miru je popolni umik ruskih sil onkraj mednarodno priznanih meja Ukrajine in popolna opustitev njene agresivne politike. Rusija je začela neizzvano vojno v Evropi in pri tem očitno kršila mednarodno pravo, zlasti Ustanovno listino Združenih narodov. Miru ni mogoče doseči tako, da se neoborožena Ukrajina spopade z močno militarizirano Rusijo, ki zanika suverenost Ukrajine in odkrito poziva h genocidu.

Glede svetovne podpore ugotavljamo, da približno 40 držav, vključno z večino zahodnih držav, še naprej zagotavlja vojaško, humanitarno in finančno podporo Ukrajini, vključno s Kitajsko. Več mednarodnih skupin za človekove pravice, vključno z organizacijo Human Rights Watch, je nedavno objavilo poročilo, v katerem pozivajo k preiskavi Putina in drugih visokih ruskih uradnikov zaradi vojnih zločinov v zvezi z ruskim napadom na ukrajinsko mesto Mariupol. Tudi Generalna skupščina ZN je z veliko večino zahtevala, da Rusija umakne vse svoje vojaške sile z ozemlja Ukrajine.

Trdne zaveznice Rusije so: Belorusija, Severna Koreja, Eritreja in Sirija.

Enajsti mit: Rusija vodi sveto vojno proti brezbožni Ukrajini, da bi zaščitila tradicionalne vrednote. Rusija je prava zaščitnica krščanstva in vseh ver. Ukrajina, ki so si jo prisvojili brezbožni pogani kijevskega režima, je v bistvu hudobna.

Da bi upravičila svojo vojno proti Ukrajini, se je Rusija pogosto sklicevala na sveti boj proti samemu satanu. V prvih tednih in mesecih vojne je Kremelj z obtožbami o nesvetem zavezništvu Ukrajine s silami hada pojasnjeval, zakaj Rusija na bojišču ne napreduje.

Ta narativ z dezinformacijami prokremeljski dezinformacijski strokovnjaki, zlasti Vladimir Solovjov, pogosto uporabljajo v povezavi z neutemeljenimi obtožbami proti Ukrajini in Zahodu, ki naj bi poskušala uničiti Pravoslavno cerkev. Ta manipulativna taktika je dobila zagon leta 2019, ko je ukrajinska Pravoslavna cerkev dobila status neodvisne cerkve, in ponovno novembra 2022, ko je ukrajinska vlada napovedala pripravo zakona, ki bo prepovedoval cerkve, povezane z Rusijo.

Demonizacija Ukrajine in njenih zahodnih podpornikov kot brezbožnih poganov gre z roko v roki s prokremeljskimi dezinformacijami, da želi Zahod uničiti ‘tradicionalne vrednote’, medtem ko jih Rusija ščiti. Narativ z dezinformacijami o zaščiti ogroženih vrednot je prežet z dezinformacijami o skupnosti LGBTIQ+, ki pogosto preidejo v odkrit sovražni govor.

Dvanajsti mit: Rusija se v Ukrajini bori proti zahodnemu imperializmu in neokolonializmu ter za večpolarno svetovno ureditev, v kateri se države ne vmešavajo v notranje zadeve drugih držav.

Kremeljski režim si že dolgo prizadeva, da bi se javno predstavljal kot antiimperialistični in antikolonialistični. Vendar je brutalna vojna Rusije proti Ukrajini razkrila ruske imperialne in kolonialne težnje do njenih sosed v Evropi, Aziji in na Kavkazu.

Z začetkom vojne v vzhodni Ukrajini leta 2014, nezakonito priključitvijo Krima istega leta in začetkom obsežne invazije leta 2022 je Rusija grobo kršila mednarodno pravo in Ustanovno listino Združenih narodov ter ogrozila svetovni mir, svetovno varnost in stabilnost.

Generalna skupščina Združenih narodov je 2. marca 2022 z veliko večino sprejela resolucijo, v kateri je zavrnila brutalni napad Ruske federacije na Ukrajino in zahtevala, da Rusija nemudoma umakne svoje sile in spoštuje mednarodno pravo.

Generalna skupščina Združenih narodov je oktobra 2022 z veliko večino glasov obsodila poskuse Rusije, da si po lažnih referendumih priključi štiri začasno zasedene ukrajinske regije.

Svetovna obsodba ruske vojaške agresije na miroljubno sosedo kaže, da je Rusija osamljena in izolirana.

Trinajsti mit: Ukrajina je hudobna nacistična država, ki jo vodijo nacistični voditelji. Zato že samo njen obstoj ogroža Rusijo. Rusija se bori za ohranitev zgodovine. Vsa Evropa je podpirala napad nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo, tako kot Evropa zdaj podpira nacistično Ukrajino. Rusija nadaljuje veliko domovinsko vojno v Ukrajini, da bi svet osvobodila nacistov.

Morda je temeljni mit ruske agresije na Ukrajino obtožba, da so Ukrajina, Ukrajinci in ukrajinskost nekako nacistični. Ta obtožba je bila vedno absurdna in bi bila smešna, če ne bi bil namen Kremlja, da na podlagi te obtožbe ukrepa, morilski. Brez takšnega blatenja ruski voditelji ne bi mogli upravičiti svoje agresije na Ukrajino. Zato to ponavljajo znova in znova.

Ta mit ne samo, da upravičuje nezakonito rusko invazijo, temveč je tudi podlaga za genocid nad ukrajinskim jezikom, kulturo, državo in celo ukrajinskim narodom, ki je cilj Rusije, kot smo že opozorili. V domišljiji radikalnih ruskih nacionalistov je Ukrajina ‘antiRusija’, nasprotje Rusije, tako kot je antimaterija nasprotje materije, in že samo njen obstoj predstavlja smrtno grožnjo. Kremelj na koncu za naciste označi vse, ki se upirajo njegovi agresiji na Ukrajino – tudi Kanado, na primer.

Že leta pozorno spremljamo, kako Kremelj uporablja narativ o ‘nacistični prikazni’. Kremelj ves čas vojne dosledno uporablja to priročno dezinformacijsko temo, da bi Ukrajince razčlovečil in očrnil. Putinovo prikazovanje Rusije kot sodobnega krotilca nacizma je klasični primer projekcije – način, na katerega Kremelj prelaga krivdo za svoja uničujoča dejanja na druge.

Obtožbe, da je vsa Evropa podpirala napad nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo, so več kot nenavadne. Zgodovino obračajo na glavo. Dejansko je leta 1942 protihitlerjevska koalicija vključevala 26 držav in vlade v izgnanstvu okupiranih evropskih držav. Sklicevanje Rusije na boj proti nacizmu, da bi sprožila močan psihološki ali čustveni odziv, ni le manipulativno, ampak je naravnost smešno, zlasti glede na to, da Kremelj po novem odkrito uporablja antisemitsko retoriko.